Decembra 1999 tik pred Novim letom, je koča zaradi vžiga saj pogorela.
 

Leto 2000  Odstranjevanje ruševin, sanacija pogorišča, ureditev dostopa – cesta skozi Završnico.

Leto 2001   Pridobivanje različne dokumentacije in tudi gradbenega dovoljenja.

Leto 2002, 2003  Urejanje in usposobitev zidanega dela koče za zavetišče. Izdelava sanitarij. Zavetišče je bilo v uporabi vse do leta 2011.

V letih 2004 in 2005, se je z razpisi iskal izvajalec del in bil tudi izbran.

Leto 2007 je prineslo aktivnosti s pridobivanjem sredstev in kreditov, brez katerih nebi mogli niti začeti glavne gradnje. 2.julija smo imeli več ton lesenega gradbenega materiala na Ljubelju, obljubljenega vojaškega helikopterja za prevoz pa žal ni bilo.
Brez ceste, ki je bila pred leti zgrajena in pogumnih traktoristov iz Loma, bi material obležal na Ljubelju. Tako pa so delavci lahko začeli s polaganjem lesene konstrukcije že čez nekaj dni in delo tudi v roku zaključili.
V tem letu se je aktivno vključila s finančno pomočjo tudi Občina Tržič. Skupaj z Občino Žirovnica, smo sklenili dogovor o stavbni pravici za 99 let.

Leto 2008  Tekli so pogovori za okna in vrata, vendar smo v jeseni leseno konstrukcijo le zaščitili, zaprli.

Leto 2009   Okna in polkna so bila vgrajena.

Leto 2010  Obdelava notranjosti z izdelavo peči. Odločitev, da bo v okviru Planinskega doma, deloval tudi GUC, ki bi predstavljal pomembno dodano vrednost.

Leto 2011   Rešitev iz velike finančne stiske je naredila Občina Tržič, ko so svetniki potrdili dodatna finančna sredstva, da so se dela lahko zaključevala. Vgrajena je bila čistilna naprava. Tehnični pregled je bil v decembru.

Leto 2012  
Zahteve pri gradnji Planiskega doma so bile včasih komaj razumljive, vendar jih je bilo treba upoštevati. Zato je bila vgrajena čistilna naprava, vgrajen optični kabel, požarno javljanje, dezinfektor vode… 13. aprila smo dobili uporabno dovoljenje…
Občina Tržič je z vloženimi sredstvi postala solastnik Planinskega doma na Zelenici in GUCa.
Brez pravih planinskih zanesenjakov, ki so ves čas verjeli v projekt, si težko predstavljamo realizacijo, ki je svoj čas mejila na norost. Ves čas gradnje je bil vodja gradbenega odbora za Zelenico Joža Štucin, člani pa so se menjali iz leta v leto.
Predvsem težek zalogaj je bilo zbiranje denarja. Uspešni smo bili na različnih razpisih. Najpomembnejša so sredstva Fundacije za šport in Ministrstva za gospodarstvo, evropska sredstva za projekt Karavanke prihodnosti.  Nekaj sredstev je prispevala tudi PZS in različni donatorji – tako posamezniki kot tudi podjetja. Organizirali smo dobrodelne akcije po naših kočah, naredili razstavo Naši umetniki za Zelenico z avkcijo slik,ki so jih prispevali. Za slednjo je dalo idejo in pomagalo pri realizaciji Društvo gluhih in naglušnih iz Kranja.  Mnogo ur prostovoljnega dela, prevoženih kilometrov, včasih tudi neprespanih noči, ko skoraj ni bilo videti izhoda, je zdaj le še spomin in zadoščenje ob množici zadovoljnih planincev v najširšem pomenu besede.